Res je, moj prvi pravi maraton ( 42,125km).
Na Dunaj sem se odpravil dan prej in sicer s skupino rekreativnih tekačev, ki se je imenovala »Urbani tekači«.
Hvala vsem na avtobusu saj so bili tako prijazni, sproščeni ter veseli, da sem počutil več kot dobrodošlega med njimi..
14.4.2012 je bil datum na katerega sem praznoval svoj 22 rojstni dan.. Ampak od vsega tega navdušenja pred maratonu in odlični družbi tekačev sem čisto pozabil na ta moj praznik..
Ko sem se zvečer pred maratonom pokril z odejo sem sam pri sebi rekel: »Tadej, kdaj si bil nazadnje tako sproščen pred tako pomembno tekmo?.. Nikoli!!«
Ko sem zatisnil oči sem samo razmišljal na vse tiste super stvari, ki so se ta dan dogajale in čisto pozabil na maraton!!
15.4.2012 ura je 5:30 ko je zvonila budilka.. Opa končno sem dočakal dan, da se bom dokazal v maratonu..
Ob 6:00 smo imeli zajtrk, potem pa nazaj malo počivat in se psihično pripravit za tekmo.. Ob 7:45 smo spakiral vse stvari na avtobus. Potem pa sem se ločil od skupine in se sam ogrel in pripravil za maraton.. Ura je bila 8:35, ko smo že vsi nestrpno čakali na startu da bo ura 9:00 in se podamo v zelo pričakovan maraton..
In končno pok pištole, a kaj ko je gneča takšna, da se komaj premikam.. Po 3km ni bilo več takšne gneče, in sem še samo iskal skupino za katero se bom skril in držal isti tempo ( 3,40 do 3,50 na km) ..
Ko nekje do 6km najdem skupino 6-tih tekačev in se skrivam za njimi me vlečejo vse tja do 18km, kjer pa so malce pospešili.
Sam sem ostal na istem tempu in poleg mene drugi tekači ki so se nam priključili kasneje..
Prvih 10km mi je tako minilo, da sem komaj verjel kako hitro se vse skupaj odvija..
Z trenerjem sva bila zmenjena, da 21km obrnem nekje za 1h in 22min in nič hitreje. Ko sem na 21km pogledal ves svež na uro, ki je pokazala 1h in 19min sem bil, kar malce jezen sam nase kaj delam..
Saj me je zelo skrbelo, da se nebi protu koncu pojavila kakšna kriza in sem raje tempo malce popustil (3,50 do 4,00 na km)..
Nekje na 27km se odločim in malenkost pospešim ter se odcepim od treh tekačev ki smo tekli skupaj.. Sem na 32km in pred mano je dolga ravnina, ki jo z lahkoto premagujem in končno sem na 35km kjer posrkam zadnji gel ter malo vode.
Ker se počutim res odlično se odločim, da vse skupaj spet malo pospešim, ( 3,38 do 3,47 )…
Ko zagledam pred seboj skupino tekačev ki smo tekli skupaj na začetku jih z lahkoto polovim in nadaljujem v hitrejšem tempo mimo... Do konca je še samo 2km.. Ob progi je bilo zelo veliko navijačev, kar me je zelo motiviralo in sem z lahkoto dvignil tempo na 3,30 min/km.
Končno pritečem na rdečo preprogo kjer zagledam cilj..
V cilj pritečem v pravem sprintu in sem se ves vesel zavedal, da sem tekel zalo odlično,
saj se je ura ustavil na 2h 39min in 18s, kar je bilo za 5 min bolje od pričakovanj..
Pika na i pa je bilo dejstvo, da sem s tem času postavil nov mlajše članski DRŽAVNI REKORD!
Okoli 16:00 ure smo se zbrali z našo skupinico in se počasi odpravili nazaj proti domu.
Na avtobusu sem prijemal tako iskrene čestitke od vseh teh ljudi, da še danes komaj verjamem kako prijazni so bili vsi v teh dneh.
Ko se končno spet pokrijem z odejo a tokrat doma, ves vesel, kljub temu, da sem »pozabil« na svoj rojstni dan, si rečem, da je to bilo moje najlepše darilo.
Zahvalil bi se še enkrat Urbanim tekačem, da so me sprejeli zraven njih in me v dveh dneh napolnili s samozavestjo in me nasmejali za, nekaj časa naprej, HVALA!
Hvala mojim sponzorjem, ki mi v tem času vse to omogočajo: Yagababa, Prislan, Fajmut, Verčkovnik in Medikem, HVALA!
Hvala tudi trenerju Urošu Verhovniku, ki me je v sedmih letih poleg trdega treninga naučil še veliko več, HVALA !
LP; Tadej
