PRISLAN

Dobil sem novega sponzorja. To je strojegradnja, ključavničarstvo in filtrirna tehnologija Prislan. HVALA podjetju Prislan, za podporo pri moji tekaški poti... !!

Pozdrav!

Po dolgem času se spet javljam, tokrat s slabimi novicami…
Ko sem 17.12.2010 prišel domov iz priprav, sem že čez 2 dni moral v mariborsko bolnišnico, kjer sem ostal pet dni. Razlog je bila počena mrežnica v očesu in posledično zamegljen vid. Potreboval sem lasersko operacijo, zaradi katere sem moral začasno prekiniti s treningi. Čez 2 tedna sem imel pregled, situacija pa je bila še zmeraj enaka, zato so mi v oko vstavili zdravilo in mi še za nekaj časa odsvetovali treninge.
Do naslednjega pregleda, dne 17.1.2011, se vid ni nič izboljšal. Ugotovili so, da mi je tokrat mrežnica odstopila in da moram na operacijo v Ljubljano. Postalo mi je zelo vroče in nisem vedel, kaj naj naredim, zato sem samo gledal sestro in čakal, da je prišel rešilec in me odpeljal v Ljubljano.
Tam sem ves izmučen in prestrašen takoj zaspal. Imel sem enoposteljno sobo, vse je izgledalo tako grozno, da kar nisem mogel verjeti, da se mi to res dogaja.
Potem pa je prišel 26.1.2011, dan operacije. Prebudili so me ob sedmih zjutraj, operacijo sem imel ob pol enih. Po mene sta prišli sestri in me odpeljali v operacijsko sobo. Povsod okoli mene so bile bele stene, postajalo me je vedno bolj strah. Dobil sem infuzijo, kmalu za tem pa opazil, kako so gospoda pred menoj ravno budili iz kome. V tistem trenutku sem postal čisto mehak, bilo mi je neverjetno vroče in želel sem si, da mi ne bi bilo treba biti tam. Nato sem zaslišal: "Gospod Grilc, vi ste na vrsti." Opis poteka operacije sem zavrnil, saj se mi je zdelo, da manj vem, bolje bo. Dobil sem narkozo in že me ni bilo več...
Zbudili so me ob treh, spregovoril sem samo nekaj besed in zaspal za naslednje tri ure. Oko sem imel povito, v njem me je zelo ribalo. Kmalu so mi ga odkrili in namazali, da bi mi bilo bolje. Videl sem samo svetlobo, ampak so me potolažili, da je oko samo nadraženo in bo iz dneva v dan boljše. Podoba v ogledalu pa me je kar malo šokirala, saj je bilo oko krvavo in je izgledalo res grozno. Nato je bilo res iz dneva v dan boljše, ampak še zmeraj ne tako, kot bi moralo biti. Teden dni po operaciji sem lahko odšel domov. Dvigovati nisem smel nič težjega od dveh kilogramov, na treninge niti pomisliti nisem upal. Pazil sem, kaj delam in kako se premikam, da bi se čimprej pozdravil. Po treh tednih sem imel kontrolo, še vedno se pojavlja oblaček, ki kazi moj vid, stanje se torej ni niti izboljšalo niti poslabšalo. Zdravnica pa mi je končno povedala eno dobro novico - postopoma lahko začnem trenirati! Spet sem zaživel in po dveh mesecih počasi začel trenirati. Upam, da se bo oko uredilo in bom lahko nemoteno treniral naprej.

LP Tadej