nedelja, 9. november 2014

Zdravje je pustilo posledice!

Po maratonu v Radencih je bil na sporedu spet zelo pester mesec.
Najprej sem se udeležil krosa občinskih reprezentanc, ki je potekal 11.10.2014 v Velenju. Med napornimi pripravami za Ljubljanski maraton, mi je ta tekma kar prijala, saj sem tako imel malo počitka med samimi pripravami. Na tekmo sem se odpravil kot na trening, saj sem bil v pripravah za maraton in ne za tek na 5km.
Sam razplet tekme je bil zelo hiter, saj sem od začetka do konca tekme tekel na drugem mestu.
Da bi se boril za prvo mesto ni bilo dovolj hitrosti v nogah, vedel pa sem, da bo potrebno braniti drugo mesto vse do ciljnega finiša, kar pa mi je tudi uspelo. Proga je bila zelo razgibana, to se je poznalo pri utrujenosti še kakšen dan.

Čez slab teden me je čakala že nova malo bolj resna preizkušnja in sicer Tek miru ob dnevu OZN, ki je štel za državno prvenstvu v cestnem teku na 10km. Teden pred tekmo sem se počutil zelo dobro, zadnji dan pa mi je ponagajala vročina, ki je na koncu pustila velike posledice..
Vedel sem, da bom dokončno zbolel, če bom samo ležal doma in ne nastopil, zato sem se odločil, da odtečem kolikor bo telo pustilo. Počutje pred startom je bilo mešano, zato sem bil presenečen ko sem vse do 6km lahkotno držal vodilno skupino. Ko pa se je zgodil glavni napad dveh tekačev sem ostal brez odgovora in tako sem moral braniti tretje mesto. V cilju je bilo veliko veselja, saj sem osvojil tretje mesto med člani in končno stal na stopničkah in to na domačem teku, ki mi je bil vedno v breme. Po nekaj minutah po prihodu v cilj, je bolezen spet potrkala na vrata, saj sem postal ves omotičen, začutil pa sem tudi hude bolečine v trebuhu. Takrat mi je na pomoč priskočila reševalna ekipa, ki je poskrbela zato, da nisem bil več tako močno dehidriran.
Dan po tekmi je bilo počutje boljše, a me je skrbelo kako se bo to poznalo naslednji teden v Ljubljani. Ves teden sem živel zelo zdravo, jedel veliko vitaminov, pil veliko vode in še in še..

In že je tu nedelja ter 19. LJUBLJANSKI MARATON, ki je zelo pričakovan dogodek za vse tekače. Zbudim se odlične volje, poln energije ter v velikem pričakovanju starta. In ko pride ta trenutek, ko se na tisoče tekačev poda v boj, ko na tisoče navijačev navija, je občutek neverjeten.
Na žalost sem že po kilometru začutil zbadanje v »bodec«. Nekje po sedmih kilometrih končno zadiham, brez zbadanj ter z dobrim občutkom. Cilj je bil, da 21km pretečem v času 1:18:00 – 1:18:30, kar mi je uspelo. Nato pa so noge postajale vse težje in težje, zato sem se odločil da malo spustim tempo in ga poizkusim spet dvigniti nekje po 30km, kar mi je sicer uspelo, saj sem se priključil dvema tekačema ter sem ju nekaj časa držal, potem pa so noge postajale že zelo težke, zato sem spet malo popustil in se nisem želel več obremenjevati z uro, saj sem na vsak način hotel priti do cilja!
Nato pa se je zgodil odločilni trenutek. Nekje na 37kilometru sem v zadnji loži začutil, da se nekaj dogaja in čez nekaj metrov so se že začeli krči. Par metrov sem še poizkušal hoditi in lahkotno tekati. Uspelo mi je priti do 39km, ta pa je bil usoden. Krči so bili tako hudi, da nisem uspel narediti niti koraka več in tako sem enostavno obsedel na pločniku. Zato HVALA trenerju iz Sevnice (Sine Karlovšek), ki me je rešil teh hudih bolečin in me na kolesu odpeljal vse do cilja.
Občutek po teku je bil prazen, nobene energije, nobenega veselja. Imel sem samo eno željo in ta je bila, da pridem čim prej domov, se zaprem v svoj svet in razmislim vse, kar se je zgodilo. Nekaj dni po maratonu sem bil zelo utrujen, predvsem psihično. Ko sem pomislil, koliko mesecev sem garal in koliko kilometrov sem pretekel mi je na trenutke, kar minilo do treninga.. Rabil sem skoraj celi teden, da sem se spravil k sebi in na prvi trening.
Najprej se nisem zavedal, kaj bi lahko bil razlog za krče v zadnji loži, ko pa sem razčistil v glavi in začel razmišljati, sem hitro ugotovil, da sta imeli prste vmes vročina in dehidracija izpred prejšnjega tedna.

1 komentar:

vencelj pravi ...

Maraton je dolga razdalja, na kateri se lahko dogaja karkoli. Bo pa drugič bolje, zato kvišku glavo in pogumno naprej! LP